Študija, ki so jo pripravili dr. Natalija Špeh, Klemen Kotnik in dr. Irena Mrak s Fakultete za varstvo okolja iz Velenja, obravnava degradirana območja zaradi dejavnosti premogovništva in energetike (DOPE v nadaljevanju).
Degradirana območja predstavljajo enega ključnih prostorskih in okoljskih izzivov v regijah, kjer je bila raba prostora desetletja pod vplivom intenzivnih industrijskih dejavnosti. Gre za območja, kjer je uporabna vrednost prostora zaradi preteklih posegov tako zmanjšana, da za njihovo ponovno oživitev niso dovolj zgolj manjši popravki, temveč so potrebni celoviti sanacijski in razvojni ukrepi. Degradacija se lahko kaže kot fizična, ekološka ali funkcionalna oslabitev zemljišča, pogosto pa je povezana z opuščeno, premalo izkoriščeno ali okoljsko obremenjeno rabo.
V zakonodaji se degradirana območja razlikujejo od razvrednotenih območij, saj so prva predvsem povezana z okoljskimi obremenitvami, medtem ko se pri drugih zmanjšuje gospodarska, socialna ali vizualna vrednost prostora zaradi neprimerne ali opuščene rabe. V tej študiji se osredotočamo na degradirana območja, ki so nastala kot posledica dolgoletnega delovanja premogovništva in energetike v Savinjsko‑Šaleški regiji (DOPE). Njihovo razumevanje je ključno za načrtovanje prihodnjega razvoja prostora, prestrukturiranja regije ter iskanja novih priložnosti za trajnostno rabo teh območij.
V študiji je uvodoma je zbrana evropska zakonodaja z obravnavanih področij: onesnaževalec plača, zeleni dogovor, pravični prehod, izstop iz premoga in obnova narave.
V nadaljevanju je nabor metodologij za določanje degradiranih območij, ki obsega:
Funkcionalno degradirana območja (FDO), ki so bila na predlog občin (2023) preimenovana v funkcionalno razvrednotena območja (FRO); skupaj v SAŠA regiji 24 lokacij.
Potencialno onesnažena območja (POO); raziskava stopenj občutljivosti okolja in ogroženosti človekovega zdravja ob morebitnem onesnaženju je evidentirala 11 lokacij v SAŠA regiji (2022).
Degradirana urbana območja (DUO); gre za preizkus FDO metodologije na mestnih občinah (2020); 19 lokacij v SAŠA regiji.
raziskava SPIRIT; podobno kot metodologiji 2 in 4, je izpeljanka metodologije FDO.
Vključen je primer iz tujine, britanske Agencije za okolje, kjer degradirana območja, povezana s premogovništvom, vrednotijo v okviru ocenjevanja onesnaženih zemljišč (Contaminated Land Risk Assessment – CLR. Priložen je kartografski prikaz, ločeno za vsako metodologijo degradiranih območij v SAŠA regiji (s pripadajočimi podatkovnimi datotekami).
Medtem, ko pokrajinski viri Zgornje Savinjske doline ne kažejo posledic zaradi premogovniške in energetske dejavnosti, smo jih v Šaleški dolini razdelili:
- neposredni vplivi: premogovniška infrastruktura, ugrezanje površja in vonjave, zračenje ipd., ter
- posredni vplivi kot posledica dejavnosti, nujno potrebnih zaradi pridobivanja premoga (vplivi na prebivalce, geotehnični vplivi in spremembe hidroloških razmer, proizvodnja Kamnoloma Paka).
Sledijo rezultati analize prostorskih podatkov, javno dostopnih ter iz Rudarske tehnične dokumentacije Premogovnika Velenje, z grafičnimi prikazi:
- Spreminjanje površine pridobivalnega prostora (PP) PV skozi čas/3 obdobja glede na ažuriranje Koncesijske pogodbe PV (354-14-73/1); (slika 5).
- Metoda daljinskega zaznavanja na osnovi analize časovnih serij digitalnih ortofoto posnetkov površja PP PV 1972 – 2022 (slika 7-15);
- Ugrezanje površja kot najbolj očitno posledico podzemne eksploatacije smo prikazali s pomočjo uteženih vrednosti in kazalnikov (predstavitev v točki 4.2) in v naslednjih kategorijah: 1=vplivno območje (VO); 2=pridobivalni prostor (PP) premogovnika brez VO; 3=rudniški prostor (RP) jug in 4. območje Pesje (preglednica 3, slika 6):
- Skrajno mejo posedanja površja (pogrezki < 1 cm), predvidenega ob končanem izkopavanju lignita l. 2033, obravnavamo skupaj z napovedjo količine odkopa (12,24 mio t); identična meji VO.
- Prikaz sprememb obsega, površine in globine Šaleških jezer (l. 1984, 1994, 2004, 2014 in 2024), ter predvideno stanje z izobatami za leto 2024 z napovedjo za 2030 in 2040 (slika 16-20a-c);
- Pregled infrastrukturnih objektov znotraj območij (1-4), ki jih obravnavamo v kategorijah zgornje točke 3 (preglednica 6);24-urne meritve vonjav so bile naročene za območje občine Šoštanj, enkrat (21. 10. 2024).
Termoelektrarna Šoštanj (TEŠ) je s svojim delovanjem v preteklosti pomembno vplivala na okolje, danes pa so ti vplivi bistveno manjši. Pri proizvodnji električne energije iz lignita je prihajalo do obremenjevanja zraka, vode in tal, zlasti zaradi emisij v zrak, transporta pepela v Velenjsko jezero, odvzema vode iz Družmirskega jezera, vplivov na mikroklimo in povečanega hrupa. Predvsem emisije SO₂, ki so v 80. letih ponekod presegale 100.000 ton letno in predstavljale približno polovico slovenskih emisij, so predstavljale največji okoljski problem.
Z uvedbo celovite ekološke sanacije, zlasti po sprejetju Ekološkega sanacijskega programa TEŠ leta 1987, so se emisije in koncentracije onesnaževal bistveno znižale in so danes večinoma pod zakonskimi mejami. Pomemben korak je bila vzpostavitev zaprtega krogotoka transporta pepela leta 1994, ki je izboljšala stanje Velenjskega jezera in reke Pake. Nadaljnje okoljske izboljšave je prinesla izgradnja bloka 6 (poskusno obratovanje junija 2015). Glede na meritve kakovosti zraka, padavin in vodnih teles sedanje stanje okolja ne kaže utemeljenih osnov za opredelitev degradiranih območij zaradi delovanja TEŠ.
Iz dokumentacije (Koncesija PV, Rudarska tehnična služba) ter razpoložljivih virov in prosto dostopnih podatkov je razvidno, da je zaradi nepredvidljivosti (geotehnični, hidrološki pogoji) procesa umirjanja površja gradnja na degradiranih površinah možna (rentabilna brez velikih ukrepov za stabilizacijo) šele desetletja po zaključku odkopavanja. Hkrati je vredno načrtovati prostor skladno z možnostmi (in omejitvami) sočasnih rab tal (preglednica 24).
Za preučevano območje smo ocenili možnosti prihodnje rabe DOPE območij za naslednja štiri obdobja:
1. območje so danes površinsko že umirjena zemljišča, dokončno sanirana, z novimi vsebinami, objekti (npr. Park Vista);
na območju 2 hkrati z odkopom potekajo vzdrževalna dela; zaključek sanacijskih del je načrtovan čez 10 let (2035), ko bo površje umirjeno in varno za nove (gradbene) posege v prostor;
na 3. območju je na posameznih površinskih delih (skladno z monitoringom PV) predvidena trajna umiritev površja čez 20 let (2045);
4. območje: končna renaturacija pokrajinskih virov in s tem varnost večjih novih gradbenih posegov je predvidena čez 30 let (po l. 2055).
Kategorizacija z opisi območij 1-4 za prihodnjo rabo zemljišč je grafično prikazana na sliki 76 in v preglednici 21.