Energetski sistem, kot smo ga poznali v zadnjih desetletjih, se dandanes hitro spreminja. Podnebne spremembe, energetska draginja in družbena neenakost so izzivi, s katerimi se čedalje bolj soočamo, k čemur pa ne pripomorejo centralizirana proizvodnja energije, odvisnost od fosilnih goriv in pasivna vloga odjemalcev. Kot ena izmed ključnih rešitev za novonastale izzive se pojavlja model energetskih skupnosti, ki povezuje ljudi, lokalne skupnosti, občine in podjetja v skupnem upravljanju energije. Vpogled v tematiko je ponudila konferenca Energetske skupnosti – prebivalci v središču energetskega prehoda, ki je potekala 26.11.2025, v Celju.

Kaj so  energetske skupnosti?

Pojem energetske skupnosti se danes uporablja pogosto, vendar je terminološko le-ta še nejasen. V osnovi gre za organizirane oblike sodelovanja, kjer različni akterji, kot so prebivalci, občine, javne ustanove ali mala podjetja, skupaj proizvajajo, porabljajo, shranjujejo ali upravljajo energijo, večinoma iz obnovljivih virov.

Evropska unija energetske skupnosti prepoznava kot pomembno orodje zelenega prehoda in jih definira v treh direktivah. Obenem jih Slovenija opredeljuje v dveh zakonih (Zakon o spodbujanju rabe obnovljivih virov energije in Zakon o oskrbi z električno energijo), na podlagi katerih ločimo:

  • energetske skupnosti obnovljivih virov energije (REC) in
  • energetske skupnosti državljanov (CEC).

Poleg teh dveh oblik se v praksi pogosto uporabljata tudi izraza skupnostna samooskrba ali souporaba električne energije, ki pa se nanašata na bolj tehnične in obračunske vidike rabe energije.

Energetske skupnosti obnovljivih virov energije (REC) so bolj osredotočene na obnovljive vire (sonce, voda, veter, biomasa) in lokalno omejene, kjer morajo vsi člani imeti podpisano pogodbo z istim operaterjem omrežja, ter so del istega distribucijskega omrežja. Geografska bližina partnerjev omogoča cenejši prenos energije, saj je ob tem omrežje manj obremenjeno, izgube pri prenosu so nižje, kar pomeni, da lahko država omogoči ugodnejšo omrežnino. Znižanje omrežnine tako temelji na navideznem povprečenju 15-minutne porabe in deležu proizvedene energije. Torej se v 15-minutnih časovnih intervalih gleda koliko energije je skupnost proizvedla, ter koliko le-te so njeni člani porabili. Člani REC-a so lahko fizične osebe, občine, pravne osebe javnega prava, ter mala in srednje velika podjetja, v kolikor to ni njihova glavna dejavnost.

Na drugi strani imamo energetske skupnosti državljanov (CEC), kar je širša in bolj fleksibilna oblika energetske skupnosti. Bistvo le-teh ni toliko v lokalni bližini, temveč v aktivni vlogi državljanov in skupnosti v energetskem sistemu. CEC-i delujejo tudi izven lokalnega ali regionalnega območja. Njeni člani lahko proizvajajo, delijo, shranjujejo, porabljajo ali prodajajo elektriko, ki ni pridobljena izključno iz OVE. Ker ni geografske bližine, so ugodnosti z nižjo omrežnino manjše, so pa možne dodatne finančne spodbude, recimo oprostitev prispevkov za obnovljive vire energije. Članstvo je zelo odprto, kar je ena ključnih prednosti te oblike. Člani so lahko fizične in pravne osebe, ter lokalne in regionalne oblasti, so pa z zakonodajo jasno določene omejitve pri nadzoru in odločanju. Tako lahko nadzorne in odločevalske vloge opravljajo le fizične osebe, lokalne ali regionalne oblasti in mala neenergetska podjetja, kar preprečuje prevlado velikih energetskih družb, obenem pa zagotavlja, da skupnost ostane v rokah državljanov in lokalnih akterjev.

Zakaj so energetske skupnosti pomembne?

Bistvo energetskih skupnosti ni le v proizvodnji energije, temveč v spremembi vloge ljudi v energetskem sistemu, saj preko le-teh posamezniki in lokalne skupnosti iz pasivnih porabnikov postanejo aktivni soustvarjalci energetskih rešitev. Tako energetske skupnosti niso le tehnični projekt, ampak tudi družbeni proces, ki lahko spremeni odnos do energije in porabe.

Prednosti energetskih skupnosti so:

  • okoljske koristi preko pospešenega uvajanja obnovljivih virov in zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov;
  • lokalne koristi preko nižjih stroškov energije, večje energetske neodvisnosti, ter dejstva, da finančna vrednost ostaja v lokalnem okolju;
  • družbena sprejemljivost zelenega prehoda, saj so takšni projekti praviloma bolje sprejeti kot veliki centralizirani posegi v prostor;
  • decentralizacija in demokratizacija energetike, preko skupnega lastništva in upravljanja, kar krepi občutek soudeležbe in odgovornosti;
  • boj proti energetski revščini, saj imajo energetske skupnosti velik potencial za vključevanje ranljivih skupin (z ustrezno zasnovanimi modeli);
  • javno-skupnostno partnerstvo, z novim modelom zagotavljanja skupnega dobrega (občine, javni zavodi, lokalno gospodarstvo, občani);
  • krepitev lokalnega gospodarskega razvoja, preko uporabe lokalnih virov, krožnega gospodarstva in vzpostavitvijo novih delovnih mest.

Stanje v Sloveniji: velik potencial, malo primerov

Kljub ugodnim naravnim danostim in razmeroma dobremu poznavanju obnovljivih virov je v Sloveniji trenutno vzpostavljenih le okoli deset energetskih skupnosti. To je malo, še posebej v primerjavi z državami, kot so Nemčija, Nizozemska, Danska in Belgija, kjer so energetske skupnosti postale pomemben del energetskega sistema.

V Sloveniji sta trenutno dva dobra primera:

Razlogi za počasnejši razvoj so različni, od zapletene zakonodaje, nejasnih obračunskih modelov, težav pri financiranju, do pomanjkanja izkušenj in organiziranosti na lokalni ravni.

Kakšno vlogo imajo pri tem občine in javne institucije?

Vloga občin ali drugih javnih institucij pri razvoju energetskih skupnosti je ključna. Tako nov energetski zakon določa, da morajo občine z več kot 10.000 prebivalci v svojih lokalnih energetskih konceptih (LEK) načrtovati vzpostavitev vsaj ene energetske skupnosti obnovljivih virov.

Primeri energetskih skupnosti v SAŠA regiji

Najbolj znan primer energetske skupnosti v SAŠA regiji se nahaja v občini Luče. Le-ta je bila ustanovljena kot pilotna energijska skupnost, kot del projekta COMPILE. Luče so majhna lokalna skupnost, kjer so prebivalci, občina in partnerji skupaj uvedli rešitev za stabilnejšo in bolj samooskrbno lokalno energijo s kombinacijo sončnih elektrarn in baterijskih sistemov. Poleg tega so uredili tudi javno polnilnico za e-vozila, ter uvedli napredno upravljanje omrežja za optimizacijo delovanja. Občina Luče je pogosto navedena kot prvi primer samooskrbne energetske skupnosti v Sloveniji, kjer lokalna skupnost deluje z veliko mero neodvisnosti od centralnega omrežja. Primer je relevanten, ker združuje tako tehnične kot družbene vidike energetske skupnosti.

Drugi primer je projekt SONCE 8P, del katerega sta tudi Mestna občina Velenje, ter občini Šoštanj in Šmartno ob Paki. Rezultat projekta ni energetska skupnost v strogi pravni obliki. Projekt vodi Energetska agencija Savinjska, Šaleška in Koroška (KSSENA), ki namešča sončne elektrarne na javne stavbe. Namen projekta je povečati delež energije iz sončnih virov in vključiti javne institucije, kot dejavne akterje pri prehodu na obnovljive vire.

Kako naprej?

Interes za energetske skupnosti v Sloveniji obstaja. Glede na ankete, je zanimanje med prebivalci in lokalnimi skupnostmi veliko, potencial pa še zdaleč ni izkoriščen. Vzpostavlja se tudi mreža za energetske skupnosti, ki naj bi povezovala znanje, dobre prakse in podporne mehanizme.

Energetske skupnosti niso čudežna rešitev vseh energetskih izzivov, so pa pomemben del pravičnega, odpornega in vključujočega energetskega sistema prihodnosti. Vprašanje, ki se ga moramo vprašati ni ali jih potrebujemo, temveč kako hitro in kako dobro jih bomo znali razviti.

 

Predstavitve s konference ˝Energetske skupnosti – prebivalci v središču energetskega prehoda˝ so dostopne na povezavi: Dogodki za energetski sektor | Borzen.