Podnebne spremembe, izguba biotske raznovrstnosti, pomanjkanje in onesnaženje vode, urbanizacija in onesnaževanje zraka pestijo naš planet Zemljo, ter ob tem spreminjajo okolje v katerem živimo. Čeprav se ob tako velikih izzivih posamezen park, drevo, vrt, travnik morda zdijo nepomembni, imajo zeleni kotički pomembno vlogo pri ustvarjanju odpornejšega, bolj zdravega in prijetnega življenjskega okolja. Zelene površine niso le prostor za oddih in lepši videz mest ali naselij. So del naravne infrastrukture, ki lahko pomagajo pri hlajenju mest, zadrževanju padavinske vode, izboljšanju kakovosti zraka, obenem pa zagotavljajo življenjski prostor rastlinam in živalim, ter s tem izboljšujejo kakovost našega vsakdanjega življenja.

Okoljski izzivi so med seboj povezani

Poleg podnebnih sprememb se danes soočamo tudi z izgubo biotske pestrosti, degradacijo prostora, poteka proces urbanizacije in večanje števila prebivalcev, kar posledično povzroča onesnaženje zraka in vode, ter obenem povzroča vedno večje pritiske na vodne vire. Vse našteto je povezano med sabo. Ko naravne površine nadomestimo z asfaltom, betonom in stavbami, izgubimo tla, ki bi lahko vpijala in zadrževala padavinsko vodo. Odstranimo rastline, ki nudijo življenjski prostor številnim vrstam, vežejo ogljik in hladijo okolico v poletnih mesecih. Hkrati se poveča pregrevanje prostora, voda pa ob močnem deževju hitreje odteče v kanalizacijo in vodotoke. Tako se posledice medsebojno krepijo.

Podnebne spremembe niso nekaj oddaljenega

Podnebne spremembe so posledica povečanja koncentracij toplogrednih plinov v ozračju, predvsem kot posledica človekove dejavnosti. Med najpomembnejšimi toplogrednimi plini je ogljikov dioksid (CO2), ki nastaja predvsem pri izgorevanju fosilnih goriv, v prometu, industriji in energetiki, k emisijam pa prispevajo tudi spremembe rabe prostora in krčenje gozdov. Višje koncentracije toplogrednih plinov povečujejo učinek tople grede in povzročajo segrevanje ozračja.

Segreva se tudi Slovenija, ki se zaradi svojih geografskih značilnosti segreva hitreje od svetovnega povprečja. Svetovna temperatura je v zadnjih šestdesetih letih narasla za približno 0,8 stopinje Celzija, v Sloveniji pa se je povprečna temperatura zraka dvignila za okoli 2 stopinji Celzija. Višje povprečne temperature ne pomenijo le milejših zim ali bolj vročih poletij. Spreminjajo vodni krog, dolžino rastne dobe, razmere za rastline in živali ter pogostost in intenzivnost nekaterih vremenskih in podnebnih ekstremov. Torej se podnebne spremembe ne kažejo le kot spremembe številk na termometru, temveč tudi preko sprememb v okolju, gospodarstvu in vsakdanjem življenju.

Ekstremni vremenski pojavi postajajo vse pomembnejši izziv

Med ekstremne vremenske pojave spadajo vročinski valovi, suše, intenzivne padavine, poplave, zemeljski plazovi ter močni vetrovi in neurja. Posledice teh pojavov so lahko zelo različne, ki se odražajo na zdravju ljudi, v gospodarstvu in okolju. Obenem nam npr. poplave in močne padavine poškodujejo domove, prometno in komunalno infrastrukturo, povzročijo pa lahko tudi erozijo in onesnaženje vode. Dolgotrajne suše zmanjšujejo razpoložljivost vode, prizadenejo kmetijstvo in naravne ekosisteme, povečajo požarno ogroženost. Zdravje ljudi pa najbolj obremenjujejo vročinski valovi, še posebej starejše, otroke, kronične bolnike in ljudi, ki delajo na prostem. S tega vidika je vprašanje, kako oblikujemo oziroma bomo oblikovali prostor, vedno pomembnejše.

Voda: včasih jo je preveč, drugič premalo

Podnebne spremembe še posebej jasno pokažejo pomen odgovornega ravnanja z vodo, v istem okolju se lahko izmenjujejo obdobja pomanjkanja vode in dogodki, ko je padavin v zelo kratkem času preveč, čemur smo bili in smo priča tudi v SAŠA regiji.

Urbana območja težavo pogosto še povečajo. Na asfaltiranih parkiriščih, cestah, strehah in drugih neprepustnih površinah voda ne more ponikati tako kot na naravnih tleh. Hitro odteče v kanalizacijski sistem in vodotoke, kar lahko poveča obremenitev odvodnih sistemov in prispeva k nevarnosti urbanih poplav. Po drugi strani pa zelene površine delujejo kot naravne spužve. Tla in rastline del padavinske vode prestrežejo, zadržijo in omogočijo njeno postopno pronicanje ali izhlapevanje.

Poleg količine vode, je pomembna tudi njena kakovost. Onesnaževala s cest, parkirišč, industrijskih in drugih površin lahko s padavinsko vodo prehajajo v tla in vodotoke. Premišljeno zasnovana zelena in modra infrastruktura lahko pomaga del vode zadržati in filtrirati, še preden doseže vodne sisteme.

Urbanizacija in degradacija prostora

Mesta in naselja potrebujejo stanovanja, prometne povezave, delovna mesta in infrastrukturo. Toda nenadzorovano širjenje pozidave lahko vodi v izgubo rodovitnih tal, naravnih habitatov in zelenih površin ter drobljenje življenjskega prostora rastlinskih in živalskih vrst.

Težavo predstavlja prekrivanje tal z neprepustnimi materiali. Tla pod asfaltom in betonom ne morejo več opravljati vseh svojih naravnih funkcij, to je vpijati vodo, omogočati življenje talnim organizmom, podpirati vegetacijo in sodelovati pri uravnavanju lokalnega podnebja. S tega vidika je pomembno, da razvoj mest ne pomeni samo gradnje novih objektov, temveč tudi ohranjanje obstoječih zelenih površin, obnovo degradiranih območij in ustvarjanje novih zelenih povezav.

Izguba biodiverzitete se začne že na lokalni ravni

Biotska raznovrstnost oziroma biodiverziteta pomeni raznolikost življenja, vse od rastlin in živali do gliv, mikroorganizmov in raznolikosti ekosistemov. Ko se izgubljajo naravne in polnaravne površine, svoj življenjski prostor izgubijo tudi številne vrste. Zato imajo razmeroma majhne zelene površine v urbanih okoljih zelo velik pomen. Drevesa, grmovnice, cvetoči travniki, vrtovi, žive meje, vodne površine in druge strukture nudijo hrano, zavetje, prostor za razmnoževanje in povezave med posameznimi habitati. Zlata vredno je še posebej, ko zelene površine niso izolirani otoki, ampak tvorijo povezano mrežo, po kateri se živa bitja lahko premikajo.

Zelene površine pomagajo tudi pri kakovosti zraka

Ogrevanje, promet, industrija in druge človekove dejavnosti so pomembni viri onesnaževanja zraka. Vegetacija lahko pri izboljševanju lokalnega okolja pomaga na več načinov. Rastline med fotosintezo vežejo CO2 in shranjujejo ogljik v biomasi in tleh. Drevesa in druga vegetacija lahko prestrezajo tudi delce iz zraka, njihova največja korist v vročih urbanih območjih pa je pogosto senčenje in hlajenje.

Pri načrtovanju zelenja je potrebno upoštevati lokalne razmere. Gosta vegetacija na neprimernem mestu lahko na primer ovira prezračevanje ozkih ulic. Dobro mestno zelenje zato ni zgolj vprašanje količine, ampak tudi vrste rastlin, njihove razporeditve, kakovosti prostora in strokovnega načrtovanja.

Zakaj je v mestih bolj vroče kot na podeželju?

V gosto pozidanih območjih se pojavlja pojav, imenovan mestni toplotni otok. To je pojav, ko mesto zaradi spremenjen strukture tal in topografije ter proizvodnje toplote spremeni podnebje na lokalni ravni do zaznavne mere. Beton, asfalt, temne strehe in druge grajene površine čez dan absorbirajo sončno energijo in jo pozneje oddajajo v okolico. Hkrati je v mestih pogosto manj vegetacije in s tem manj naravnega hlajenja z izhlapevanjem vode. Posledično so lahko gosto pozidani deli mesta občutno toplejši od zelene okolice, tudi ponoči. To je še posebej problematično med vročinskimi valovi, saj če se okolje ponoči ne ohladi dovolj, je človeško telo dalj časa izpostavljeno toplotni obremenitvi.

Kaj lahko naredimo, da bodo mesta hladnejša?

Mesta se lahko na naraščajoče temperature prilagajajo z različnimi ukrepi. Med najpomembnejšimi je povečanje kakovostnih zelenih površin, še posebej ohranjanje velikih odraslih dreves in ustvarjanje novih površin z dovolj prostora za razvoj krošenj. Pri tem pomagajo tudi parki, drevoredi, zeleni koridorji, zelene strehe in fasade, skupnostni vrtovi, vodni elementi, zeleni balkoni ter odstranjevanje nepotrebnih asfaltiranih površin.

Strategije hlajenja vključujejo tudi uporabo svetlejših materialov, ki absorbirajo manj sončne energije, zagotavljanje sence na javnih površinah, premišljeno orientacijo stavb in ulic ter omogočanje naravnega prezračevanja. Še posebej učinkovito je povezovanje zelene in modre infrastrukture, torej vegetacije, tal in vode. Namesto, da se deževnica čim hitreje odvede iz mesta, se lahko zadrži in uporabi kot vir za rastline in naravno hlajenje.

Kaj lahko storimo glede podnebnih sprememb?

Za odziv na podnebne spremembe imamo dve možnosti, blaženje in prilagajanje na podnebne spremembe. Blaženje podnebnih sprememb pomeni zmanjševanje njihovih vzrokov, torej zmanjševanje emisij toplogrednih plinov, učinkovitejša raba energije, prehod na nizkoogljične vire energije, trajnostna mobilnost ter ohranjanje ekosistemov, ki vežejo in shranjujejo ogljik. Prilagajanje na podnebne spremembe pa pomeni pripravo družbe in prostora na spremembe, ki jih že doživljamo ali jih pričakujemo v prihodnosti. Med to spada zaščita pred poplavami, prilagajanje na suše, zmanjševanje posledic vročinskih valov, varovanje vodnih virov in oblikovanje odpornejših mest. zelene površine prispevajo k obema pristopoma, ravno zato so tako dragocene.

Zelene površine niso samo parki

Prva misel ko govorimo o zelenih površinah so veliki mestni parki, vendar je urbana zelena infrastruktura veliko bolj raznolika. Med zelene površine uvrščamo mestne in krajinske parke, gozdove in gozdne zaplate, drevorede, posamezna drevesa, javne zelenice, otroška igrišča z zelenjem, športne površine, skupnostne in zasebne vrtove, zelene notranje atrije, žive meje, travnike, obvodne zelene pasove, zelene strehe in zelene fasade,… Pomembne so tudi majhne površine, kot so npr. majhen vrt pred blokom, skupina dreves ob parkirišču, ozelenjen prostor ob šoli, ozelenjen balkon,… Vsi ti lahko skupaj tvorijo mrežo zelenih kotičkov, ki izboljšuje delovanje celotnega urbanega prostora.

Zelene površine in kakovost bivanja

Zelene površine nimajo samo okoljskega pomena, ampak so neposredno povezani s kakovostjo življenja. Zelenje zagotavlja senco in prijetnejšo mikroklimo, omogoča rekreacijo in gibanje, ponuja prostor za druženje ter ustvarja vizualno prijetnejše okolje. Dostop do zelenih površin in narave je povezan z boljšim počutjem in možnostmi za sprostitev od vsakodnevnega stresa. Urejeni parki so hkrati lahko prostor za igro otrok, sprehod starejših, srečevanje ljudi, športne aktivnosti, opazovanje narave in umik pred poletno vročino.

Poleg tega zelene površine predstavljajo pomembno socialno infrastrukturo mesta. Je pa seveda pomembno, da površine niso dostopne le prebivalcem posameznih privilegiranih sosesk. Zelene površine morajo biti varne, prijetne in dosegljive čim širšemu krogu prebivalcem, tudi ljudem z zmanjšano mobilnostjo.

Koliko zelenja potrebujemo?

Zanimiv in razumljiv okvir za razmišljanje o potrebni količini mestnega zelenja je pravilo 3-30-300, ki ga je predstavil raziskovalec urbanega gozdarstva Cecil Konijnendijk. Njegov koncept temelji na treh preprostih številkah:

  • 3: iz vsakega doma naj bodo vidna vsaj tri drevesa, saj pogled na drevesa prispeva k neposrednemu stiku z naravo in kakovostnejšemu bivalnemu okolju
  • 30: vsaka soseska naj ima približno 30% pokritost z drevesnimi krošnjami, saj dovolj velika pokritost s krošnjami pomaga zagotavljati senco, zmanjševati pregrevanje, ustvarjati prijetnejšo mikroklimo ter zagotavljati življenjski prostor drugim organizmom
  • 300: kakovostna zelena površina naj bo oddaljena največ približno 300 metrov, torej ima vsak prebivalec kakovosten javni zeleni prostor na razdalji, ki jo lahko večina ljudi doseže z nekajminutno hojo.

Ta koncept ni univerzalna rešitev za vsako mesto ali ulico, je pa nekakšen okvir za preveritev že uvedenih in dodajanje novih zelenih površin.

Zelene površine je potrebno načrtovati dolgoročno

Ozelenjevanje mest ne pomeni le sajenja čim večjega števila dreves. Potrebno je poskrbeti, da bo imelo drevo dovolj prostora za korenine, dovolj vode, primerna tla in ustrezne rastne razmere. Pomembna je izbira vrst, ki so primerne za lokalno okolje in bodo sposobne uspevati tudi v spreminjajočem se podnebju. Smiselno je zagotavljati vrstno in starostno pestrost ter se izogibati preveliki odvisnosti od ene same drevesne vrste. Še posebej pomembno je ohranjanje obstoječih odraslih dreves, saj novo posajena mlada drevesa še desetletja ne morejo zagotavljati enake sence, velikosti krošnje in ekoloških funkcij kot veliko odraslo drevo. Zeleni prostori tako potrebujejo dolgoročno načrtovanje, vzdrževanje in varovanje.

Kljub temu, da velikih okoljskih problemov ne bomo rešili z nekaj gredicami in drevesi, so lokalni ukrepi zelo pomembni. Vsako ohranjeno odraslo drevo, vsak vrt, vsak travnik, obnovljen park, zelena streha, ozelenjeno dvorišče lahko prispeva k širši mreži zelene infrastrukture. Ob tem je pomembno, da ustvarjamo ekološko bogat prostor z raznolikimi rastlinami, prepustnimi tlemi, senco in možnostjo zadrževanje vode.

Zelena mesta so odpornejša mesta

Podnebne spremembe jasno kažejo, da način urejanja prostora vpliva na našo sposobnost soočanja z vročino, sušo, močnimi padavinami in drugimi ekstremnimi dogodki. Zeleni kotički so odgovor na to, saj pomagajo pri hlajenju, zadržujejo vodo, varujejo tla, podpirajo biodiverziteto, izboljšajo kakovost zraka in ustvarjajo prijetnejše okolje za življenje. Predvsem pa omogočijo vsakodnevni stik z naravo, kar se v mestih lahko hitro izgubi.

Za prihodnost se ne smemo le vprašati koliko bomo gradili, ampak tudi koliko prostora bomo ob tem pustili naravi. En park, en drevored, en vrt ali nekaj velikih dreves se morda zdijo kaplja v morje. Vendar ko se te površine povežejo v premišljeno zeleno mrežo, postanejo pomembna infrastruktura za prilagajanje na podnebne spremembe in za kakovost življenja.

Zeleni kotički niso razkošje, ampak so naložba v prihodnost mest. V bolj zdrava, prijetna in odporna mesta, ki bodo zagotavljala okolje, kjer bomo lahko kakovostno živeli tudi v prihodnosti.

 

Viri in dodatno branje: